Moja mentaliteta ostaja ista skozi leta,
to pero poeta se kakor življenje zapleta.
Bit srca in ulice za zmeraj skupi ujeta,
barvno usklajena in usklajeno zapeta.
Kakor eno in drugo sta v mojo sliko ujeta,
misel kot struna napeta,
z ljubeznijo do nje prežeta.
Senèna stran mesta pober zgubljenost podesta,
šteje moè in ne penez,
vedno šteje še lepa gesta.
Cesta, ki je pred mano,
ma kjer stalno podobo testa.
Z mano gresta dva modela,
ki z mano od tega jesta.
Vsak mesec isto: kdo bo plaèu raèun?
Kok je spet treba nafurat za une?
Kok se nm sum?
In pol spet delaš in delaš in menaš tko kt vsak dan.
Vedno špilaš, obraèaš in vraèaš tko kt vsak dan.
Tko kt vsak dan se v faco neki novga plune,
plaèi davke, raèune,
nahrani nenasitne kljune.
Lajf je kar nardš iz njega
in jz bom svoje naredu,
vzel bom kar mi pripada in to tud povedu.
Nimam cajta za igre (ne),
igre se ne grem,
nisem veè otrok in vem kaj lahko in kaj ne smem.
Beseda je na ulici in naj ostane tako
in èe ostala bo tm, ta nikoli zamanj ne bo.
REFREN:
A se kdaj spomnš name,
a ti je kdaj žal za to?
Lajf da ti, vse ti vzame,
na senèni strani mesta
vidm to, slišm to.
Ko mam vsega dovol,
takrt se skrijem na streho.
Na tejle strani mesta èekiram ulce in njihov eho.
Ne da mi miru,
da sm do nje in ona mene,
dobljene so bitke zgubljene,
ko najina pot se sklene.
Zard tebe cenm èisto vsako minuto,
cenm življenje,
pa èeprov loh zavije in rata kruto.
Ko me zgrabš v prsih do te mere,
da me kr zmanka,
filing je k da v eni sekundi pihnš dve ili skanka.
In ne prenesm, da se derm na tebe,
sit sm že tega,
mel sm polno hišo tega,
umaknm se ko se krega.
Stres mi ni tuj,
šli smo že èez hude stvari:
od mamine bolezni,
malo keša,
izgube ljudi.
Zanima me kje so nasveti,
ko ljubezen zbledi?
Sam èlovk vidi, obèuti,
kdor živi vse preživi.
V obziru vseen vse deli kar pravi srce,
sam folk je pasji kle,
zato velikrat ne gre.
Težko je,
veèina vara in proti lažem strmi.
Želim si le,
da bi se zbudu med iskrenimi ljudmi.
Trenutki kot so ti,
v njih ne rab se peresa,
rima sama kr teèe,
izrazi breme telesa.
In nism rabu dolg,
zdej le prebiram dokaze,
moj lajf so tele besede,
kere polagam èez base.
REFREN:
A se kdaj spomnš name,
a ti je kdaj žal za to?
Lajf da ti, vse ti vzame,
na senèni strani mesta
vidm to, slišm to.
Zbujam se neki èez pet,
obrišem solze z oèi.
Še en dan k te ni,
še zmer pogrešamo te vsi.
Še k uèeri se mi zdi,
sam je že neki èasa stran.
Si mi zmeri kot si znal le ti èestitat rojstn dan.
Vedla sva, da je zadnjiè,
šel si v tednu potem,
nism uspel ti povedat to velik mi pomen.
Rd bi ti sporoèu d smo OK
in da vse štima,
z bratom sva na kul,
vem da to te najbol zanima.
In res hudo je, sam je treba sprejet...
da te ni
in treba je naprej živet,
se vidva spet.
Ko noè zamenja dan,
takrt zavem se praznine,
èeprov ti nisi zraven,
ljubezen kle ne izgine.
In loh bi repu kako je enim hudo...
sam pr seb vem, da tole nebi blo to,
to nebi blo prov,
to nebi blo kul,
to nebi blo fer,
to nebi blo nè.
Na tejle strani mesta!
REFREN:
A se kdaj spomnš name,
a ti je kdaj žal za to?
Lajf da ti, vse ti vzame,
na senèni strani mesta
vidm to, slišm to.
