Na vasi je živela, šolat se ni smela,
oèe je odloèil, da kmetica bo.
Je delala vsak dan od jutra do veèera,
sedemnajst ji let je le bilo.
Veèkrat zrla je z goric v smeri mesta,
tja odšla je vsa mladina iz vasi.
Tudi njo vabila je v daljavi cesta,
verjela je, da v mestu lepše se živi.
Mešèana je spoznala, sploh ga ni ljubila,
a je dovolila, da si jo je vzel,
ker ji je obljubljal, ko jo je poljubljal:
"Èe prideš k meni v mesto, zate bom skrbel."
Bila, bila bi frajlica,
po mestu bi špancirala,
poznala bi te Sobota,
bila, bila bi frajlica.
Bila, bila bi frajlica,
po mestu bi špancirala,
poznala bi te Sobota,
bila, bila bi frajlica.
Niè ni premišljevala, k njemu je zbežala,
jo z oblekami, z nakitom je prekril.
Ljudem se je kazala, res bila je zala,
a že kmalu se mešèan je spremenil.
Pijan jo je pretepal, v sobo jo zaklepal,
je krièal na njo, kako je vse drago.
Ko se je zlomila in mu pritrdila,
zaèel prodajat moškim njeno je telo.
Kmalu je postala znana med mešèani
kot dekle kdo ve od kod, ki rada da.
Obdajali so jo obrazi nasmejani,
za hrbtom pa so rekli: "Frajla Soboška."
Sedaj si prava frajlica,
po mestno si obleèena,
pozna te cela Sobota,
sedaj si prava frajlica.
Sedaj si prava frajlica,
po mestno si obleèena,
pozna te cela Sobota,
sedaj si prava frajlica.
Iz gostiln v sobo in nazaj v gostilne,
to postala je za njo edina pot.
Mirno je ležala, v mislih stran bežala,
ko po njej se valjal je bogat gospod.
Èez kakšno leto se je èudno spremenila,
se nihèe ji veè približati ni smel.
Posedala je sama, v Zvezdi vinjak pila
in nato deževen jo veèer je vzel.
Našli so jo mrtvo ribièi ob Muri,
voda ji povsem izprala je obraz.
Vendar so vedeli to Soboška je frajla,
so spoznali jo po dolgi kiti las.
Poèivaj v miru frajlica,
deklica zala Prekmurska,
spoznala mnogo si gorja,
poèivaj v miru frajlica.
Poèivaj v miru frajlica,
deklica zala Prekmurska,
spoznala mnogo si gorja,
poèivaj v miru frajlica.
