Soba je, kot vedno, razmetana,
sploh ne vem, kam kakšno stvar sem dal.
Iz piskrov že zaudarja stara hrana,
dolgo že posode nisem pral.
Srajce, hlaèe, vse je pomeèkano,
iz omare veje èuden duh,
karkoli primem, vse je neoprano:
majce, štumfi, gate, kupi rjuh…
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
Spim in prehranjujem se neredno,
sploh ni èudno, da se ne zredim.
Na zabavah se poèutim bedno:
so vsi po parih, jaz pa sam sedim.
Prijatli poroèeni govorijo:
"Kaj še èakaš, zdaj je skrajni èas!"
Starši pa, ki vnukov si želijo,
me gnjavijo po tihem in naglas!
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
V plešo se spreminja mi frizura,
gube plazijo se na obraz.
Mladosti moji bije zadnja ura,
z vseh strani me dohiteva èas.
So vse bolj povešena ramena,
hrbet pa postaja kriv in trd,
škripajo komolci in kolena...
Kmalu za poroko bom pregrd!
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
