Strah v slovo dui libero zaspi
in v temi nad rjuho udari v glavo.
Spet v nedogled ena misel tli,
vge jo Njena biti, me nagovori.
Brez vsake dlake na jeziku sam,
ji solze na obrazu briem in izdam
demo ji plan:
Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
naj se dere, naj nori,
ve zakaj prila je. Zakaj prila je.
A ne vidim kar se zdi, kot v megli.
V dan izgine tema, naju ne izda,
objeta sredi sobe vidiva le dva.
Dva, ki svojo senco meeta v svet,
ki za oba nastaja, ko se dela spet
plan za novi dan:
Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
vse to vidi le spomin,
le spominu daje, spominu daje.
In derem se naglas, plezam na drevo,
v momentu padem dol, naj ponovim:
e enkrat derem se naglas, plezam na drevo,
na vrhu e sedim, ko naju vidim in v rokah
lep kozarec in notri vino,
roka e za vrat dri,
tisto kar rosi oi,
slika najina je, le najina je.
Vse zaman, vse zaman, vse zaman...
Vse zaman, vse zaman...
