Pon'deljek je en grozen dan,
z njim zane se teden dni garanja.
Takrat, ko sem najbolj zaspan,
dolnost v slubo me priganja.
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
Ko zjutraj ura zazvoni,
jaz glavo pod odejo skrivam.
Ko vsa druina mi tei,
stokam in jih stran odrivam.
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
e od nekdaj spremlja me
vsako jutro to trpljenje.
In jaz spraujem se: "Ljudje,
je sploh vredno 'vet takno ivljenje?"
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
e penzijo sploh doivi,
ne misli, da spal bo bajno.
Takrat z navade se zbudi
in ponavlja staro lajno:
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
Ko zadnji v postli bom leal
in smrt me tresla bo za ramo,
"Sam mal poakaj," bom dejal.
"Le pet minut pa grem v jamo."
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, e bi spal.
Le pet minut e pa bom vstal.
